Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Posadko odprave Artemis II spremlja tudi "peti član odprave", ki večinoma zgolj tiho lebdi v kapsuli Orion. V resnici je znanstveni instrument.
Reid Wiseman, Victor Glover, Christina Koch in Jeremy Hansen so imena, ki se bodo zagotovo zapisala v zgodovino kot posadka odprave Artemis II.
Na plovilu Orion, s katerim so obkrožili Luno, pa jih spremlja še "peti član", o katerem skoraj nihče ne govori - Rise.
Rise je majhna, okrogla plišasta igrača, ki jo lahko večkrat vidimo na posnetkih, kako priplava mimo astronavtov ali je v njihovi bližini.
Zdi se, kot da je tam za zabavo in za to, da astronavtom lajša trenutke, ko pogrešajo družino in dom – kot najljubša igrača, ki smo jo kot otroci jemali s seboj na počitnice ali potovanja.
V resnici pa je žoga s kapo in nasmejanim obrazom pomemben del opreme, nekakšen “peti član posadke”, ki ima pomembno nalogo.
Njegovo ime v angleščini pomeni "vstati, dvigniti se ali vziti", in to ime je v skladu z njegovo nalogo.
Uradno je Rise znanstveni instrument - indikator oziroma pokazatelj breztežnosti (angleško: zero-gravity indicator). Astronavtom pa pove oziroma pokaže, da so "prispeli v vesolje", natančneje v območje mikrogravitacije.
Kako je Rise dobil ime in kaj je bil navdih zanj?
Za misijo Artemis II si je posadka želela edinstven indikator breztežnosti, zato je Nasa objavila javni natečaj, na katerem so svetovno javnost prosili za predloge. Prispelo jih je več kot 2.600.
Na koncu so izbor zožili na najboljših pet predlogov: po enega iz Finske, Kanade in Peruja ter dva iz Združenih držav: Kansasa in Kalifornije.
Nazadnje so izbrali dizajn z imenom Rise.
Navdih zanj je bila ikonična fotografija Earthrise, posneta med misijo Apollo 8 leta 1968, ki je bila tako kot misija Artemis II zasnovana za oblet Lune brez pristanka.
Žogica z nasmehom predstavlja Luno, kapa pa nad njo vzhajajočo Zemljo.
Ko vesoljsko plovilo s pomočjo rakete zapusti Zemljo in doseže pravo hitrost, nastopi poseben trenutek: breztežnost.
To ni le zanimiv občutek za astronavte, ampak tudi pomembna faza leta. Najlažje pa jo opazimo tako, da stvari začnejo lebdeti.
Prav zato v kabino namestijo indikator breztežnosti, iz mehkih materialov narejen predmet, ki ob nastopu breztežnosti začne lebdeti brez nevarnosti za posadko in instrumente in tako astronavtom pokaže, da so v območju mikrogravitacije.
Ta trenutek je eden izmed ključnih za posadko.
Pomeni konec najbolj intenzivne faze izstrelitve, signalizira začetek orbitalnih operacij in pomaga astronavtom pri orientaciji in prilagoditvi na nove razmere.
Breztežnost - kdaj nastopi?
Ko se raketa dviguje v orbito, na vse predmete in ljudi v plovilu, ki ga nosi, delujejo močni pospeški.
Ko pa plovilo doseže določeno hitrost, se vsi predmeti, ki niso pritrjeni, nežno "odlepijo" in zaplavajo. Prizor, ki pove več kot številke na zaslonih.
Pogosto si predstavljamo, da breztežnost nastopi šele daleč v vesolju. V resnici pa je ključni pogoj nekaj drugega: prosti pad.
Ko so vesoljsko plovilo in vsi predmeti v njem v prostem padu, se gibljejo z enakim pospeškom zaradi gravitacije.
Ker med njimi ni podporne sile (npr. pritiska tal), izgine občutek teže – nastopi breztežnost.
To se lahko zgodi recimo že v letalu na višini okoli 10 km, a le za kratek čas, dolgotrajno pa nastopi v orbiti nekaj sto kilometrov nad Zemljo ali kjerkoli drugje v vesolju.
Vendar recimo tudi na višini 400 kilometrov nad površjem Zemlje (orbiti Mednarodne vesoljske postaje) sila zemeljske gravitacije še vedno znaša okoli 90 odstotkov – astronavti lebdijo zgolj zato, ker skupaj s postajo stalno padajo proti Zemlji, a se hkrati dovolj hitro gibljejo naprej, da Zemljo ves čas "zgrešijo".
Breztežnost tako ni posledica tega “kako visoko smo”, ampak “kako se gibljemo”.
Več kot le indikator
Indikator breztežnosti pa ima še dodatno vlogo. Postane nekakšen ambasador oziroma maskota odprave – nekaj, s čimer se lahko poistoveti tudi širša javnost.
Indikator ni nekaj novega, ampak ustaljena praksa na vesoljskih poletih.
Že prvi človek v vesolju, sovjetski kozmonavt Jurij Gagarin, je imel s seboj majhno lutko, punčko, s katero je lahko preveril, ali je v območju breztežnosti.
Podobne indikatorje breztežnosti so s seboj kasneje vzele tudi druge odprave, idejo pa so prevzeli tudi Američani in kmalu je to postala tradicija.
Indikatorji breztežnosti so tako bili v obliki plišastih živali, likov iz risank ali simboli sodelovanja med državami.
Igrača v vesolju tako ni le simpatičen dodatek.
Je tih, lebdeč dokaz, da je človeštvo zapustilo trdna tla in vstopilo v drugačen svet fizikalnih zakonov.
Hkrati pa nas opominja, da tudi v najbolj tehnološko dovršenih trenutkih ostaja prostor za preprostost - in kanček igrivosti.
Kako je Rise nastal, pa si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Najbolj brano
Najnovejše
NAVDIH
Digitalno
Poglobljeno
Potovanja
